O OTOKU

Otok Lošinj je sestavni del cresko-lošinjske otoške skupine in predstavlja zahodni niz Kvarnerskih otokov znotraj Kvarnerskega zaliva, kateri je skupaj s Trščanskim zalivom , najgloblje v evropsko kopno potegnjen del Mediterana. Cresko-lošinjska otoška skupina se razteza od severozahoda proti jugovzhodu v dolžini 99 km s skupno površino 513 km², kar je 16% skupne površine jadranskih otokov.
Zahodni niz Kvarnerskih otokov sestavljajo otoki: Cres (409 km²,) Lošinj (75 km²) in manjši otoki: Unije (17 km²), Ilovik (6 km²), Susak (4 km²), Vele Srakane (1 km²), ter niz malih nenaseljenih otočkov. Otoki te skupine s svojim središčnim položajem opravljajo funkcijo naravnega mostu med Istro in Dalmacijo.
To otočje leži na sredini severne hemisfere, ker skozi njegov del prehaja 45. stopinja severne geografske širine, tako da se večji del nahaja v subtropski zoni južne polovice severne poloble kar vpliva na podnebje in način življenje prebivalcev.
Otok Lošinj je enajsti otok po velikoti na Jadranu, dolžine 33 km , s širino, ki varira od 4,75 km na severu in v srednjem delu, do celo 0,25 km blizu mesta Malega Lošinja.Skupna dolžina razvejane obale otoka Lošinja znaša 112,7 km. Cela obala arhipelaga je prepolna privlačnih plaž in prostorčkov za kopanje in sončenje.
Najvišja planina Lošinja je gozdnata Osoršćica (588 m), dolga okrog 10 km, katera se razteza vzdolž severnega dela otoka. Skalnati otok Cres ima najvišjo goro Sis (650 m) in svoj naravni fenomen – sladkovodno Vransko jezero. Ta ogromni naravni spomenik sladke in zdrave vode vsebuje več kot 200 milijonov m³ vode in oskrbuje vsa mesta na otokih s pitno vodo.
V davni preteklosti sta bila Cres in Lošinj en otok, šele z umetno prekopanim kanalom pri Osorju, verjetno v rimski dobi, sta nastala dva otoka katera sta danes povezana s cestnim mostom in v prometno geografskem smislu tvorita eno celino.

Vsako raziskovanje podnebja Malega Lošinja se neobhodno pričenja z raziskovanji Ambroza Haračića, profesorja pomorske šole v Malem Lošinju, kateri je koncem 19. in v začetku 20. stoletja definiral vse latsnosti Lošinja, še posebej v odnosu na nekatere druga lokalitete na Jadranu in Mediteranu.Raziskovanje podnebja otoka Lošinja so imela v tistem času odločilno vrednost in tako so leta 1892 Mali in Veli Lošinj razlašena za klimatski zdravilišči, kar je otoku odprlo pot v novo vejo gospodarstva – turizem. Glavna karakteristika mediteranskega podnebja so blage zime in ne preveč vroča poletja.Otok Lošinj je dovolj oddaljen od obale tako da je dominanten vpliv morja.Morje se ne ogreva tako hitro kot obala, toploto pa izgublja počasneje, ter je tako pozimi morje rezervar toplote, ki ogreva zrak.Posledica so blage in toplejše zime v odnosu na kopenski del Primorja. Izrazita maritimnost se občuti tudi v ublaževanju poletnih soparnih dni. Mali Lošinj ima tako občutno manjše število dni z maximalno temperaturo nad 25°C. Po temperaturnih karakteristikah in mikroklimi se Mali Lošinj lahko primerja z mesti na Azurni obali ( Cannes, Nizza ), od San Rema , Krfa in Palerma pa ima 1 do 2°C višje srednje temperature. Temperature morja so jeseni, pozimi, ter v prvem delu pomladi višje od temperature zraka.Ohlajajoč vpliv morja je ravno takrat , ko je to potrebno, v toplejšem delu leta.Če vzamemo , da je temperatura morja z 20°C prijetna za kopanje, je v Malem Lošinju sezona kopanja dolga 126 dni, od prve dekade junija do druge dekade oktobra. Sončne ure so ravno tako ena od značilnosti lošinjskega podnebja. Povprečno število sončnih ur letno je 2580. Po številu sončnih dni se Mali Lošinj vzporeja s severnimi afriškimi mesti in južnimi predeli Jadrana. Element sončnih ur je zelo pomemben za bivanje turistov in je pomembna determinanta pri izbiri mesta za oddih in okrevanje tekom celega leta. Največ padavin je v septembru, novembru in v decembru, najmanj pa jih je od aprila do avgusta. Deževno obdobje traja od jeseni do do konca decembra. Mali Lošinj ima letno relativno dosti padavin kar je pomembno zaradi čiščenja zraka, zmanjšanja ogljikovih kislin in stabiliziranja zraka, kar je hkrati eno od pomembnejših obeležij mesta, ki se koristi v zdravilne namene. Sneg je v Lošnju velika redkost, ker je temperatura zraka redko izpod 0°C. Najmočnejši veter je burja, kateri so izpostavljene vzhodne obale otoka. Zahodne obale so izpostavljene vlažnemu južnemu vetru in osvežujočemu maestralu. Burja , jugo in maestral so karakteristični vetrovi za primorje. Pogostost burje ima največi procent jeseni, pozimi in spomladi. Severni veter ali „tramontana„ je najmočnejša januarja, medtem, ko jugo dominira jeseni. Zaradi predhodno navedenega položaja Malega Lošinja v zaprti luki z jugozahodno orientacijo, katero nizek gozdni hrib ščiti pred Velebitom, se vpliv burje v mestu ne občuti. Vhod v lošinjsko pristanišče-luko, kot v zalive Čikat in Krivica so popolnoma zaščiteni, tako da so ob najmočnewjši burji možni sprehodi po teh delih otoka. Mali Lošinj ima povprečno 118 dni letno popolno tišino brez vetra.

FLORA
Zahvaljujoč inicijativi daljnovidnih ljudi, med katerimi še posebno prof. Ambrozu Haračiću, so se ob koncu XIX. stoletja pogozdile velike površine otoških kamnitih predelov okoli Malega in Velega Lošinja, kjer so danes gosti borovi gozdovi.. Blago podnebje otoka Lošinja je vidno v velikem bogatstvu rastlinskih vrst.
Z raziskovanji je evidentiranih 1018 rastlinskih vrst, od katerih 939 vrst pripada avtohtoni flori. Od tega se 230 vrst šteje med zdravilna zelišča. Okrog 80 vrst, večinoma eksotičnih rastlin, je prinešenih iz drugih krajev sveta. Prinesli so jih lošinjski kapitani in pomorščaki tekom svojih potovanj in jih zasadili v vrtovih okrog svojih hiš. Zaradi karakterističnega podnebja tu uspevajo nasadi, ki pripadajo južnodalmatinskemu in sicilijanskemu rastlinskemu svetu.
Tu uspevajo agave, mehiški kaktusi (opuntia), palme, magnolije, mete, pistacije, mimoze, fige iz Indije (karmus-nassarah), limone, pomaranče in mandarine (pripeljane iz Vietnama v Palermo in potem v Mali Lošinj). Gosti borovi gozdovi Malega Lošinja so postali zeleni pas, ki mesto in luko ščiti pred burjo. Na področju Čikata so se gozdovi postopoma spremenile v perivoj. Danes je gost borov gozd Lošinja simbol otoka in neprecenljiva vrednost za njegov turistični razvoj.
Področje Čikata je razglašeno za park gozd. Veliko vrednost ima tudi perivoj v Velem Lošinju, katerega je iniciral avstrijski nadvojvoda Karlo Stefan Habsburški, kjer se danes nahaja okoli 200 vrst različnih dreves iz celega sveta. Vegetacija na otoku je bujna v vseh štirih letnih časih. Po raziskovanjih prof. Ambroza Haračića stanje vegetacije izboljšuje klimo. Kulminacija vegetacije je v mesecu maju, ko cveti največ rastlin. Najlepši meseci na Lošinju so od marca do maja, zaradi prijetne in blage temperature zraka, bogatstva brstenja vegetacije in izpolnjenosti zraka z aromatičnimi vonji.

FAUNA
Značilno je, da na lošinjski otoški skupini ni kač strupenjač; čeprav so kače nestrupenjače in kuščarji. Otok Lošinj je dom macaklina, kuščarja iz družine gekona. Macaklini so ogrožene , z zakonom zaščitena vrsta, ter je njihovo uničevanje protizakonito in kaznivo. Jakov Matunci iz Malega Lošinja je s projektom o zaščiti macaklina, sredozemskih kuščarjev, ki živijo na večini jadranskih otokov, v začetku maja leta 2004 v švedskem mestu Goteborgu osvojil tretje mesto na svetovnem Volvo Adventure tekmovanju v zaščiti okolja.
Na otoku živi majhna divjad, zajci, divji zajci, kune, večje živali kot so jeleni lopatarji in mufloni pa so naseljeni na južnem delu otoka Cresa. Na otoku živijo jerebice, šljuke, naseljeni fazani, od ptic grabljivk tu živijo: jastreb, sokol, kobac, ter beloglavi sup kateri je zaradi majhnega števila teh ptic ravno tako zakonsko zaščitena vrsta. Od domačih živali so najbolj razširjene ovce, ki nudijo idilično sliko na kamnitem severnem delu otoka Lošinja.
Zaradi izrazite razvejanosti je morje, ki oplakuje obalo otoka bogato z rastlinskim in živalskim svetom. Neprestani morski tokovi med zalivi in zalivčki dajejo morju izrazito bistrino in jasnost, čistočo in prozornost. V našem morju živi 95 vrst rib, 71 vrst desetonožnih rakov, školjk, polžev, razne vrste morskih cvetnic in bodljikavcev.
Delfini so pogosti obiskovalci tega področja, razigrani in pripravljeni na kontakt s človekom, za razliko od nekih akvatorijev sosednjih držav kjer so popolnoma izginili. Oni so izredni biološki pokazatelji stanja okolja v katerem živijo.

Cresko-lošinjsko otočje se je v antični dobi s skupnim imenom imenovalo Apsyrtides. Ime se povezuje z legendo o mitskem junaku Apsyrtu.
Otoka Cres inLošinj sta v preteklosti tvorila celino potem pa sta zaradi potreb trgovine in Jantarske poti ločena z umetno prekopanim kanalom pri Osorju. Zgodovinska neurja so kakor morski valovi zalivale naše otoke.Tisočletja so preletela po naših otokih.Vsak prodor velikih i malih narodov je puščal sledi materialne kulture prinešene ali ustvarjene na tem tlu. Najstarejša naselja na otokih (Lubenice, Osor, Beli) imajo zgodovio daljšo od 4000 let, rimsko mesto Osor je bilo sedež škofije v IX. Stoletju.
Skoraj nenaseljen do sredine 13. stoletja, se je Lošinj do 19. stoletja razvil v eno od vodilnih regionalnih pomorskih sil, mesto Mali Lošinj, za Trsom, v drugo najvažnejše pristaišče na Jadranu.Lošinjani so bili cenjeni po svoji sposobnosti izdelave jadrnic, pa tudi kot najoljši pomorščaki na Mediteranu. Prav v tem obdobju je definiran arhitektonski izgled centra Malega Lošinja, kateri je skorajda nespremenjen ostal vse do danes. Mesto Mali Lošinj je imel v 19. stoletju šest ladjedelnic.Zahvaljujoč temu, je Mali Lošinj postal evropska ladjedelniška in ladijska sila – s številom zgrajenih jadrnic na dolge plovbe se je nekaj časa v avstro-ogrskem ladjedelništvu dvignil na drugo mesto. Lošijsko ladjarstvo je imelo v drugi polovici 19. stoletja skoraj 150 jadrnic kar je več od cele sosednje Istre.Plovba na jadra je vrhunec dosegla med letom 1855.i 1870., ko je na lošijskih jadricah plulo 1.400 kapitanov in mornarjev.
Med najbolj znanimi lošinjskimi ladjedelničarji in ladjarji so družine Karatanich, Tarabochia, Martinolich ( bodoči ustvarjalci ladjedelnice v Monfalconeu ), Cosulich ( današnji lastniki ladjarskega podjetja v Trstu ).
Začetki turizma segajo v leto 1885., ko se je kot prvotna oblika turizma na otoku pojavil zdravstveni turizem. 21. januarja 1885.leta je bil registriran prvi turist tega otoka.
Prvi hotel v Malem Lošinju se je imenoval Vindobona, zgrajen je bil leta 1887.
Zahvaljujoč izrednim karakteristikam klime je Lošinj leta 1892. razglašen za klimatsko zdravilišče, po ukazu Ministerstva zdravstva Avstro-ogrske monarhije. Lošinj je postal eno od najpriljubljenih počitniških destinacij Avstro-ogrske aristokracije katera je na otoku zgradila številne vile in počitniške hiše, katere otok krasijo še danes.
Tudi danes je Lošinj znan kot klimatsko zdravilišče v zdravljenju bolezni dihalnih poti in alergij. Otok je idealen za telesni in duševni oddih, posebno v zimskih, spomladanskih in jesenskih mesecih. Hotelirji nudijo vikend in tedenske programe osvobajanja od stresa ter razne druge wellness programe.
Leta 1893. je Mali Lošinj zaradi vedrosti neba in zelo dobre vidljivosti dobil dobro opremljeno Zvezdarnico, katera je kmalu postala svetovno znana in so na Lošinj začeli prihajati astronomi iz različnih držav Evrope in Amerike. Poletni turizem se je na Lošinju pričel vse bolj razvijati po letu 1905, ko so bila zgrajena kopališča, hoteli in penzioni na Čikatu. Že takrat je bil ta predel ogrnjen z gostim gozdom, zgrajenim obalnim sprehajališčem ( 6 km ) ter celo mrežo sprehajalnih poti ( 17 km ).

Bogata kulturna dediščina je otoka je prisotna na vsakem koraku. Cerkvice, samostani, renesančne zgradbe, bazilike in antični ostanki se nahajajo povsod na otoku.
V galeriji Fritzi v Malem Lošinju je shranjena izredno bogata umetniška zbirka hrvaških umetnikov, darilo prof. Andra Vida in Katarine Mihičić in zbirko tujih evropskih umetnikov, darilo Giuseppea Piperate.
Muzejsko galerijski prostor Kula v Velem Lošinju priča o pomorski tradiciji otoka. Stalna razstava ima nalogo predstaviti zgodovino Lošinja, s posebnim poudarkom na lavno pomorsko preteklost. Razen stalne razstave je zagotovljen tudi prostor za občasne likovne in muzejske razstave.
O bogatem kulturnem življenju priča tudi odkritje dragocene skulpture, najdene leta 1999. v lošinjskem podmorju, katera predstavlja grškega atleta APOKSIOMENA, delo priznanega kiparja Lizipa iz 4. stoletja pred našim štetjem.
Edinstveni muzej je posvečen kipu Apoksiomenu. Njegova zgodba se začne pri vhodu, v pritlični modri sobi. V devetih prostorih so prikazani prizori, ki temeljijo na posebnih čutnih dražljajih. Obiskovalci se bodo seznanili z Apoksiomenom skozi okus, vonjave, zvoke in vizualne predstavitve. Poleg tega bodo spoznali otok vitalnosti, naš Lošinj, ki je eden izmed najlepših krajev v Sredozemlju.
Mesto Osor je pravzaprav muzej na prostem v katerem so umetniki vseh epoh pustili svoje sledi, od Meštrovića do ostanka antičnih zidin, utrdb, prve krščanske bazilike; mesto-muzej čigar vrtovi in parki v svojem zelenju skrivajo sledi prastarih antičnih vil, renesančnih portalov in samostanov. Mestece, ki je istočasno in zgodovina in muzej, poleti postane enkraten scenski prostor bogat s kulturnimi dogajanji med katerimi so najbolj znani Osorski glasbeni večeri.